»Po nekaj časa se tvoje telo upre. Sporoča ti: 'Nehaj mi to delati. Nočem jokati vsak dan.' In včasih me je že samo ta misel lahko spravila jok. Da se zbudiš v ponedeljek zjutraj in ugotoviš, da boš cel dan jokala, ker je to pač na urniku - ob tem sem kar bruhnila v solze. 'Ne, ne morem, ne morem,' sem si govorila. Pa sem vseeno zmogla. Ne vem, kako. Tudi Jack mi je to rekel. Komentiral je: 'Ne vem, kako zmoreš.'«

»Že od samega začetka je bilo mišljeno, da bo to knjiga, ki pripoveduje o travmi ... Med pisanjem sem veliko premišljevala o tem, kako se soočamo s travmatičnimi dogodki skozi zgodovino kot družba in kot posamezniki. Vendar pa nisem hotela pisati o žrtvah.«

»Po nekaj časa se tvoje telo upre. Sporoča ti: 'Nehaj mi to delati. Nočem jokati vsak dan.' In včasih me je že samo ta misel lahko spravila jok.«

»Sem zlobna hči, ki želi očeta spraviti s tega sveta.«

»Strah, ponižanje, slaba samopodoba, krivda, ki spremljajo travmatične dogodke, se dajo popraviti s podpornim odnosom do žrtve in z ozaveščanjem.«

»Želve se namesto tega skrijejo v oklep in nočejo ven. Tudi če jo pustimo pri miru, bo dolgo ostala popolnoma negibna.«

»Treba je preveriti, kako to spraviti skozi delovnopravno zakonodajo.«

»Toliko teh stresnih situacij se zgodi, da sem vedno shujšal kakih deset kilogramov v treh tednih.«

»Vsakič, ko so jo posilili, se je to dekle vrnilo prekrito s krvjo. Še vedno je samo majhen otrok. Ta dekleta izpustijo šele ob zori, vrnejo pa se skoraj nezavestna. Vsaka od njih joka in govori nepovezano. V 19 dneh, ki sem jih preživela tam, sem prišla do točke, ko sem želela končati svoje življenje.«